Izbor najboljših foto utrinkov preteklega leta je težka naloga, a hkrati čudovita, saj se sprehajaš med številnimi presunljivimi kadri in kompozicijami, nasmejanimi obrazi, izrazi čustev, doživetij, spominov in skomin … Vesela in ponosna sem na raznolikost, pestrost pa tudi številčnost naših dogodkov in projektov. Hvaležna sem vsem ustvarjalcem, soorganizatorjem ter seveda zvestim in zvedavim obiskovalcem.
Širši izbor se nahaja v virtualni galeriji na naši Facebook strani, znotraj katere iščemo tudi Naj fotko 2018, za ožjega pa smo prosili kar profesionalne oči naših fotografinj: Nike Hölcl Praper ter Špele Peruš.
Ob občudovanju fotografij je radovednost o procesu in pogledu nanj izzvala nekaj vprašanj, na katere odgovarja Nika Hölcl Praper, fotobeležNica. Prijetno branje in virtualno ogledovanje želim!
Ana Pisar
1) Je fotografija fotografa to, kar je pesem poeta?
Ja, na mestu primerjava. Sestavljanje občutkov v verze, noč za nočjo. 🙂 Fotografija izraža čustva, je osebna. Fotografije, vsaj te reportažne, ki nastajajo v Kompleksu, pa bi lahko bile dojete kot je definirana lirika, ki je posredna, refleksivna lirika. V Kompleksu nastaja tak prostor, ki bi lahko bil deležen ne le pesmi, ampak tudi sociološke in filozofske refleksije trenutne družbe.
2) Najboljši #kmkckompleks spomin/anekdota/prigoda/pripetljaj …
Zanimiv fenomen se je odvil enkrat pred leti, ko je nastopala dokaj znana skupina, a ni bilo publike. Mislim da so prišli trije obiskovalci, a bend je koncert izpeljal v tako močnem navalu kot da so pred polnim stadionom.
Dosti stvari je bilo pripetljaj, a bi za vsakega morala izpostavit posameznike, česar pa ne želim.
Čisto osebna prigoda pa se je zgodila že pred leti, ko se še nisem ukvarjala s fotografijo, sploh pa ne koncertno. Med koncertom sem bila tako “iz sebe” zaradi subtilnosti pevke, da sem “odletela” do avta po fotoaparat (ki je bil tam čisto slučajno), da ujamem “za spomin” njeno nenavadno prezenco. Iz tega golega slučaja je kot kaže zrastlo naše sodelovanje. 🙂
3) Kaj je težje: ujeti glasbenike v zanimivih pozah ali koncertno vzdušje publike?
Ujeti glasbenike v strasti, to je najbolj lahkotna stvar, zato je tudi glasba moj najljubši poriv, da prihajam. Vzdušje publike je vedno na dlani, pa tudi, če ni vedno množično in “noro”, a pri tem pridejo na površje drugi zadržki: do kje lahko dokumentiram. Splošni, če dober “vajb”, je nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi fotografu, a to občost sestavljajo posamezniki, pri katerih pa imam vedno mešane občutke, spraševanja, kje je meja intime. Zato večkrat zapustim prostor, ko čutim, da bi bilo lahko najbolj plodno zame kot fotografinjo, a zame kot človeka pa je hoja po meji, do katere upam, da znam vzpostaviti spoštovanje.
Če se vrnem h glasbenikom … Če so svetlobni pogoji res zahtevni, takrat se “namatram”, ker nikakor ne gre preslikati videnega, doživetega v podobo. Dinamika ugodne svetlobe in glasbe nista sinhroni, zato je treba biti potrpežljiv, da sovpade pravi moment. Poleg svetlobe pa je pomemben vidik tudi tišina. Zame osebno so najbolj močni, divji in izrazni momenti glasbe, ko nastane tišina ali pomiritev glasnega, a takrat le izjemoma fotografiram, ne želim uničiti “svetega momenta”. 🙂 Trenutek shranim le v mislih.
4) Koliko fotografij cca. posnameš na dogodku in koliko jih potem pošlješ za objavo?
Približno polovica se sestavi v objavo. Če je dovolj glasno, da se lahko v večji meri eksperimentira, pa tretjina.
Hvaležna sem, da točno toliko fotk tudi ostane, tudi ko gre mimo vpogleda tistega, ki objavlja. Da se spoštuje vsak fragment in sosledje.
5) Največji strah fotografa je?
V blagi obliki zamujanje, najbolj pa najbrž to, da bi fotografije izginile s kartice ali z diska. Na nek način tudi vedno spraševanje in presojanje, ali bi/bo človek čutil nelagodje, prizadetost ob pogledu na svoj portret.
6) Če bi tvoje fotografije bile glasba, kateri žanr ali glasbeni izvajalec bi bile? 🙂
Upam, da neka konkretna muzika, ki odzvanja realno z vsemi možnimi (ne vedno lepimi) emocijami in opozarja na to, da smo del res razgibanega sveta, v katerem je vsak posameznik svoj zven. 🙂
Izbor fotografij po mnenju Nike Hölcl Praper terŠpele Peruš.
