Ko ne pričakuješ

Pozabil sem že, kako je pisati koncertne recenzije, kako ubesediti doživetje, če stopiš v Kompleksovo dvorano neobremenjen z delovnimi obveznostmi, povezanimi s klubom. A ker smo se z ekipo dogovorili o principu »vsak bo nekaj napisal, da bo Kompleksova spletna stran živela z novimi vsebinami, povezanimi z glasbo«, sem si rekel, ok, napisal bom recenzijo koncerta The Sticky Licks.

Najprej sem moral prepričati samega sebe, da sem danes zgolj obiskovalec od trenutka, ko se koncert začne. Facebook, na katerega se zadnje čase zanašamo kot glavno orodje pri doseganju mladih, da jih privabimo na dogodke, vsaj za omenjeni koncert ni kazal pretirano dobrih številk. Človek se po toliko in toliko dogodkih že nauči uspešno sklepati o obiskanosti posameznega dogodka zgolj po številu ljudi, ki na Facebooku potrjujejo svojo udeležbo. V petkovem primeru ni kazalo prav dobro. V zadnjem trenutku so vskočili še The Sticky Licks in par ur pred koncertom je od frontmana Maria priletel SMS na praktično vse telefonske številke v mojem okolišu: »Hell ow, danes ob 22.00 bo v Kompleksu potekal najboljši rock’n’roll razvedrilni program z ansamblom The Sticky Licks. I want you there! – Marion«.

Olrajt, pa upajmo na najboljše!

Priznam, včasih, ko z obiskom ne kaže najbolje, se med 20.00 in 22.00 skrijem v pisarno, v upanju, da bo, ko stopim iz nje, klub poln. In ker je to postal že nekakšen ritual, ga seveda tudi tokrat nisem izpustil. Skupina je medtem že opravila tonsko vajo, in ker so bili prosti, se je v pisarni oglasil tudi Mario, ki je potreboval printer za playlisto, na katero se bendi po izkušnjah vedno spomnijo v zadnjem trenutku. Mimogrede nanese beseda na njihovo plato (glasbeno namreč, ne tisto, ki drži hišo pokonci), in na njihove zadnje projekte. The Sticky Licks, izvem, so pri snemanju albuma sodelovali s producentom Žaretom Pakom, proces kreiranja skladb je trajal nekje pol leta. »Nam so se pač naši komada zdeli čisto ok, šele ko je prišel Žare, nam je postalo jasno, da jih je treba izpiliti.« »Tu se kitare kregajo, tu linija ne sedi« itd. Sam vem, da se sodelovanje bendov s Pakom pogosto izkaže za produktivno, zato sem si od tistega trenutka od koncerta obetal več. Glasbena scena za neuveljavljene glasbenike glede koncertiranja, pravi Mario, je, kakršna pač je – očitno za njih še kar prizanesljiva, saj imajo rezervirane nastope skoraj skozi celoten december. Super! Bandi, pravi, si med seboj pomagajo z medsebojnimi vabili na nastope, seveda obstajajo takšni, ki priložnost zgolj izkoristijo in »špila« ne vrnejo, a drugače zadeva vzajemnega sodelovanja glasbenikov kar uspeva. Kar je vsekakor spodbudno.

Medtem se tudi situacija mojega rituala skrivanja obrestuje, klub se počasi polni. Ura odbije 23.00 in neobremenjen se odpravim v dvorno – na drugo stopnico, v prvi vrsti pač že od srednje šole nisem bil.

Nazadnje sem The Sticky Licks poslušal verjetno dve, tri leta nazaj. Že takrat so bili nekaj drugačnega, ne ravno vsakdanji bend, ki bi sledil striktnim smernicam rock’n’ rolla (da, sam jih še vedno uvrščam tja), bili so grobi, neizpiljeni, včasih fauš. The Sticky Licks, ki pa sem jih imel priložnost slišati sedaj, pa so bili nekaj popolnoma drugačnega. Izdelan nastop, Mario je vokalno pridobil kilometrino, mešanica Johnny Casha, Elvisa in spontanega 80’s rockerja deluje. Band je nadgradil celotno zvočno sliko z brass sekcijo, ki vsemu skupaj doda poseben čar, saj punch zapolni praznino, ki bi jo sicer gradila osnovna rock postava, in iskreno je pot, prehojena v teh 2–3 letih, ugodno vplivala na The Sticky Lickse. Videno in slišano reflektira trdo delo banda, ki vztraja in zori. Koncert je trajal dobro uro, in je z »bisom«, ki nas ga je doseglo tistih nekaj 50 ljudi s ploskanjem in vpitjem po še, bil prekratek.

IMG_2389

V Kompleksu se že dolgo držimo načela, da benda oz. nastopajočega ne želimo ponavljati prej kot v roku enega do dveh let, vsi pa smo se na koncu strinjali in odločili prekršiti sveto pravilo ter jih povabili, da se čim prej vrnejo. Tudi po tehnični plati je koncert zvenel tako kot mora, za to je odlično delo opravil naš tonski mojster Dodo. The Sticky Licks se definitivno splača slišati v živo, kar pa ne bo težko, saj imajo celoten december rezerviran za nastope po Sloveniji.

Tadej Breznik

 

Recent Posts